ZARADI NADLEGOVANJA LAHKO SODIŠČE OBDOLŽENCU ODREDI BLOKADO MOBILNEGA TELEFONA

Kasacijsko sodišče v Italiji je potrdilo zakonitost odločitve o blokadi mobilnega telefona spolnega nadlegovalca

(Italija, Potenza) Nicola, fant iz Potenze, manjšega kraja v Italiji, je precej pogosto klical svojo sošolko, ker jo je hotel povabiti na zmenek. Dekle se njegovim vabilom ni odzvalo, zato je fant postal vse bolj vsiljiv, začel pa je dekletu tudi groziti in jo pri tem žalil ter obsipal s številnimi spolnimi opazkami. Stanje je postalo tako nevzdržno, da je dekle s svojim očetom fanta prijavilo na policijo, državno tožilstvo pa je na podlagi izpisov telefonskih klicev kaj kmalu izsledilo domnevnega storilca in zoper njega uvedlo kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti.

Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega in mu izreklo pogojno kazen petnajstih dni zapora ter varnostni ukrep blokade telefonskega aparata, ki ga je uporabljal za storitev očitanega kaznivega dejanja. Odločitev je potrdilo tudi višje sodišče in operaterju mobilne telefonije odredilo, da izvede ustrezno blokado telefonskega aparata.

Obdolženec je postopek pripeljal vse do Kasacijskega sodišča, ki pa je v celoti potrdilo vse do tedaj sprejete odločitve. Sodišče je menilo, da je treba zasebnost in integriteto vsake posamezne osebe, še posebno zaradi hitrega razvoja mobilen telefonije, ki omogoča, da je identiteta klicalca pogosto skrita, zavarovati tako, da ni tarča nezakonitih ravnanj drugih oseb, ki se izvajajo prek telefonskih aparatov takšne vrste. Zaradi takega varstva pa je treba storilca onemogočiti vsaj z blokado telefonskega aparata, ki ga ima v lasti, in na ta način preprečiti nadaljnja kazniva dejanja. Glede očitkov, da lahko obdolženi kupi nov telefon in tako nadaljuje s svojim ravnanjem, je sodišče menilo, da je to sicer možno, vendar bo imel obdolženec s tem dodatne stroške, prav tako pa nad njim bdi pogojno izrečena zaporna kazen.

V naši kazenski zakonodaji lahko sodišče skladno z 69. členom Kazenskega zakonika izreče varnosti ukrep odvzema predmetov, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem.

KAZNOVAN ZARADI HUMORJA V ZVEZI S TALIBANI

Neokusen humor voznika avtobusa stal zapora in denarne kazni

(ZDA) Robert Mickens, voznik avtobusa v New Yorku si je privoščil neslano šalo, ki so jo nekateri potniki avtobusa vzeli smrtno resno, zaradi česar je bil voznik precej strogo kaznovan. Robert se je nekega dne zaradi nepazljivosti nenadoma znašel zunaj običajne proge, ki jo prevozi vsak dan, zato so ga nekateri potniki vprašali, kaj se dogaja, on pa jim je, zato da bi prikril dejstvo, da ne vozi po pravi poti, odgovoril, da naj se ne bojijo, saj jih vendar pelje k talibanom. Šala, ki pa je očitno preveč spominjala na nepozabni 11. september, je imela ravno nasproten učinek, saj se je velika večina potnikov precej ustrašila in poklicala policijo, ki je takoj blokirala avtobus in aretirala ubogega voznika.

ČEPRAV JE OTROK LASTNIK NEPREMIČNINE, GA JE OČE DOLŽAN PREŽIVLJATI

Sin oddaja v najem svoje stanovanje, s čimer zasluži več kot 1000 evrov mesečno, sodišče pa je očetu kljub temu naložilo plačilo preživnine

(Italija, Kasacijsko sodišče) V razvezni pravdi je sodišče odločilo, da mora razvezani mož plačevati preživnino svoji nekdanji ženi v višini 1.500 evrov, svojemu edinemu sinu, sicer že tridesetletnemu študentu, pa preživnino v višini 750 evrov. Sodbo je potrdilo tudi višje sodišče.

Razvezani zakonec je postopek pripeljal vse do Kasacijskega sodišča, kjer je zatrjeval, da je nesprejemljivo, da mu je naložena preživninska obveznost za sina v takšnem znesku, predvsem glede na dejstvo, da je sin lastnik velikega in razkošnega stanovanja v centru Rima, ki ga oddaja v najem, in zato vsak mesec prejme 1000 evrov. Po mnenju pritožnika je namen preživninske obveznosti predvsem v tem, da se nepreskrbljenemu otroku pomaga pri kritju vsakdanjih življenjskih stroškov, vključno z vsemi stroški študija, sicer se lahko preživninska obveznost vleče v nedogled, tudi že po tem, ko otrok doseže ekonomsko samostojnost. V tem primeru je bil pritožnik mnenja, da je sin to ekonomsko samostojnost že dosegel, ne glede na to, da je še vedno študent.

Kasacijsko sodišče je zavrnilo vse očitke pritožnika in potrdilo odločitve nižjih sodišč. Sodišče je menilo, da je treba presoditi predvsem stroške, ki jih prinaša študij na fakultetah, ki so za povprečnega študenta precej visoki in večkrat celo presegajo študentove finančne zmožnosti, zato je oče dolžan sinu plačevati preživnino, kljub temu, da je ta lastnik nepremičnine. S preživnino namreč sinu pomaga, da ni prisiljen prodati svojega nepremičnega premoženja, da bi lahko nadaljeval študij, zato samo dejstvo lastninske pravice ne vpliva na uveljavitev preživninske obveznosti očeta. Nepremičnine so tudi določen strošek, kar je prav tako treba upoštevati. Če bi bili prihodki iz nepremičnega premoženja res nesorazmerno veliki, bi bil oče upravičen zahtevati znižanje preživnine, v vsakem primeru pa od preživninskega upravičenca ni mogoče zahtevati, naj svoje premoženje proda zgolj zato, da se bo lahko preživljal.

TELEFONSKI POSVETI Z ZDRAVNIKI SPECIALISTI STROGO PREPOVEDANI

Trije zdravniki obsojeni na štiriletno zaporno kazen, ker so se odločali le na podlagi telefonskih razgovorov s specialistom, pacientka pa je nato umrla

">(Italija, Kasacijsko sodišče) Noseča ženska iz Bologne je zaradi hude krvavitve iskala pomoč v tamkajšnji bolnišnici. Nosečnica je še isti dan rodila dvojčka, in sicer po opravljenem carskem rezu. Takoj po rojstvu otrok so ji morali odstraniti tudi precej velik hematom, v naslednjih dneh pa je večkrat krvavela. Trije zdravniki, ki so nadzorovali zdravstveno stanje bolnice, so se telefonsko posvetovali s specialistom. Na podlagi opravljenega razgovora so sklepali, da pri bolnici ne gre za znake t.i. Lacovega sindroma, bolnica pa je čez nekaj dni umrla. Na vseh stopnjah so sodišča spoznala obtožene zdravnike za krive storitve kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in vsem trem so bile izrečene štiriletne zaporne kazni.

Kasacijsko sodišče je pritožbe zdravnikov zavrnilo in potrdilo že izrečene izredno visoke zaporne kazni. Sodišče je namreč menilo, da so telefonski posveti, ki so v Italiji precej pogosta praksa, strogo prepovedani, razen v izjemnih in nujnih primerih, kadar drugače ni mogoče ravnati. Sodišče je tudi opozorilo na to, da zdravniki, ki obravnavajo posamezne primere, ne smejo razmišljati o morebitnih velikih stroških specialističnega pregleda. Če obstaja tudi najmanjši dvom o bolnikovem dejanskem bolezenskem stanju in bi lahko bile morebitne posledice napačne diagnoze zelo hude, je nadaljnje neposredno preverjanje nujno potrebno, sicer je zdravnikovo dejanje malomarno in v nasprotju s pravili zdravniške stroke. Kadar zdravnik dvomi glede svoje diagnoze, mora preveri še tako malo verjetne in redke bolezenske simptome, sicer je zaradi napake lahko kazensko in odškodninsko odgovoren.

Stanje v italijanskem zdravstvu je resda izredno slabo, vendar je taka odločitev sodišča opozorilo vsem zdravnikom, da morajo pri postavljanju diagnoze ravnati še posebno previdno, pazljivo, tehtno in skladno s pravili stroke.

PLAČILNI NALOG BREZ POLICISTOVEGA PODPISA JE VELJAVEN

Podpis policista ni bistven element veljavnosti plačilnega naloga

(Italija, Kasacijsko sodišče) Gospa Antonia Romeo iz Milana je bila kaznovana zaradi prehitre vožnje v mestnem jedru, vendar se je policist pozabil podpisati na plačilni nalog. Kaznovana gospa se je seveda pritožila in pred sodišči nižjih stopenj vselej dosegla odločitev, da se izdani plačilni nalog razveljavi, saj ne vsebuje podpisa policista, torej uradne osebe, ki naj bi prekršek ugotovila in izrekla mandatno kazen.

Država je postopek uspela pripeljati vse do Kasacijskega sodišča, ki je razveljavilo vse predhodne odločitve in sklenilo, da je plačilni nalog veljaven in je zato gospa dolžna plačati izrečeno denarno kazen. Najvišje sodišče je namreč menilo, da sama odsotnost policistovega podpisa ne more vplivati na pravno veljavnost izdanega akta, saj vsi preostali podatki na uradnem obrazcu omogočajo tako identifikacijo organa, ki naj bi akt izdal, kot tudi osebe, ki ji je bilo naloženo plačilo denarne kazni. Podpis ni bistvena sestavina takšnega upravnega akta, saj vsi opisni elementi plačilnega naloga nedvoumno dopuščajo sklep, da je plačilni nalog izdal določen pooblaščeni javni uslužbenec in to v imenu državnega organa, pri katerem je zaposlen. Sodišče je zavrnilo vse očitke kaznovane gospe, da je ravno podpis javne osebe tisti, ki v končni fazi vzpostavlja veljavnost izdanega akta, sicer naj bi bile vse okoliščine domnevne storitve prekrška vprašljive, če jih ravno s svojim podpisom ne potrdi tisti, ki naj bi jih ugotovil.

Kasacijsko sodišče s svojo odločitvijo vedno znova preseneča in tudi tokrat je spregledalo malomarnost policistov, ki niso bili niti toliko pozorni, da bi se vsaj podpisali na izdani plačilni nalog, v državno blagajno pa se bo kljub vsemu nateklo nekaj denarja.   

SODNIK IZREKEL SODBO V OBLIKI PESMI

Predsednik senata je svoje nestrinjanje z odločitvijo preostalih sodnikov izrazil tako, da je sodbo izrekel v obliki pesmi

(ZDA) V postopku razveze in delitve skupnega premoženja sta se znašla nek petdesetletni ameriški milijarder in njegova precej mlajša soproga. Možakar je svoji ženi še v času trajanja zakonske zveze podaril prstan, ki naj bil vreden 20.000,00 USD, in ji je dal podpisati izjavo, da je v primeru razveze zakonske zveze upravičena do letne preživnine največ v znesku 3.500,00 USD. Med ločitvenim postopkom je obdarjenka ugotovila, da je domnevno drag prstan le ničvreden ponaredek in je zaradi tovrstne prevare zahtevala polovico moževega premoženja.

Dva sodnika Vrhovnega sodišča v Pennsylvaniji sta menila, da ji ne pripada polovični delež na moževem premoženju, s čimer pa se ni strinjal predsednik sodnega senata, sodnik Michael Eakin, ki je menil, da bi bilo treba ženi ugoditi, saj je svoj zahtevek vložila na podlagi moževe prevare. Sodnik Eakin je svoje nestrinjanje z odločitvijo izrazil tako, da je sodbo razglasil v obliki pesmi in z ustrezno rimo povedal, da tako bogat moški lahko povsem utemeljeno pričakuje, da bo ženska, ki je prepričana, da je bila obdarjena z zelo vrednim nakitom, in je potem ugotovila, da to ni res, zagnala vik in krik in ima v tem tudi prav. Takšno sodnikovo izražanje je naletelo na ostra nasprotovanja iz sodniških krogov, saj naj bi izrekanje sodbe v obliki ironične pesmi žalilo ugled sodišč in zmanjševalo njihovo verodostojnost. Napadeni sodnik je v svojo obrambo povedal, da noben zakon ne predpisuje, da morajo biti sodne odločbe izrečene ali napisane v prozi, poleg tega pa naj bi sam verjel v t.i. poetično pravičnost, ki nedvomno zagotavlja dolžnost sodnikov, da so pravični, poleg tega pa razbija monotonost in dolgočasje, ki je v sodstvu vse bolj prisotno.

Morda tudi našim sodnikom ne bi bila pri odločanju odveč kakšna poetična nota, ki bi včasih povsem nerazumljive odločitve naredila za ljudi bolj.